(E. Herman/J. Dirnberg)

Vsak med nami sanja svoje sanje,
vsak med nami kdaj zaide čez,
kjer je meja pameti in je doma spoznanje,
da smo v teh nervoznih časih vsi malo čez les.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je pač tradicija med nami.

Kdo zajema svet z veliko žlico,
kdo na kruh namaže si pravico,
kdo se bo za grehe druge roke pokesal,
kdo bo prvi ki bo enkrat slabo vest priznal.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

Z roko v roki, iz iste vreče,
mene hoče tebe neče,
ti boš mene, jest bom njega,
jutri bova spet kolega.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

(A. Funtnek/D. Jenko)

Oj, le šumi, gozd nad mano, senčni gozd na tujih tleh!
Zdi se mi, da pesem znano poješ o nekdanjih dneh!
Daleč plove misel meni čez planine in ravni:
Da, to gozd je moj zeleni, ki nad mano zdaj vrši!
Da, to spet so trate rodne, ki jih lepših ni na svet,
Polja zrem, vrtove plodne vse kot bilo prejšnih let!
Šumi, šumi, gozd zeleni, pesem poj o prešlih dneh!
Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh!
Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh!

 (T. Krkovič/T. Krkovič)

Življenja pota so različna vsakega od nas
Naj s pesmijo se našo vsaj za hip ustavi čas
Stopimo skupaj složno in zapojmo hvalnico
Na čast lepotam, ki krasijo nam slovenijo
Za rodno grudo vekomaj naj bije nam srce
Saj domovina ena sama je

Solo

Domovina je kot mati, vredna je zlata
Premalo se zavedamo lepot, ki jih ima
Kdor moral zapustiti je ognjišče mamino
Ta dobro ve za bolečino neusmiljeno
Po domovini in po mami hrepeni srce
Ki bije v istem ritmu za obe.

Re:

Po širnem svetu naj doni
Ta hvalnica domu zapeta
Kjer zibka vsem nam tekla je
Tam vedno naše bo srce

Ljubezen to brezmejna je
Jo mati vtkala je v srce
Naš narod naj v slogi živi
In poje sloveniji.

(O. Pestner/O. Pestner)

Nori nam čas hiti, spet se nebo blešči,
V zraku prežeča smrt zahrumi,
več nikomur ni mar ljudi,
Za njimi ostaja prah, a v meni in tebi strah,
Sprašujem se le zakaj, jemljejo naš nam raj,
 
Ko v žalost objame vse, se mal srce luč prižge, ?
Ko dom me spominja še, upanje plača se, oooo
Ko solze nam dol povze, in stisk ustnic vse pove,
Takrat v srcih sem za ne, ne damo Slovenije, ooooo

Solo:

Čakam da vrneš se, vse kar umrlo je,
Rad spet bi pel o lepih stvareh, ki življenja nam popestri ?
In spet rad bi bil pijan, lepot svojih krasnih sanj,
Da znova nazdravil bi, moji Sloveniji,

Ne damo Slovenije, to naša dežela je,
Vsi ljubimo jo zelo, nihče nam je vzel ne bo, ooooo
Ne damo Slovenije, to biser življenja je,
Ker tvoje in moje vse, ponos ji krasi ime, oooooo
Pasaža:
Ne damo Slovenije, to naša dežela je,
Vsi ljubimo jo zelo, nihče nam je vzel ne bo,ooooo
Ne damo Slovenije, to biser življenja je,
Ker tvoje in moje vse, ponos ji krasi ime,ooooo

Ne damo Slovenije, to naša dežela je,
Vsi ljubimo jo zelo, nihče nam je vzel ne bo, oooo
Ne damo Slovenije, ………………

(V.S. Avsenik/Dr. F. Souvan)

Tam kjer murke cveto,
tam kjer ptički pojo
v lepi Dragi,
tam kjer encijan plav
ves prešerno bahav
nežno vabi,

v to dolino zeleno
me vleče tako
kot v nobeno,
v njej avrikelj prijazno
pozdravlja me
s srajčko rumeno.

A z visoke pečine
grad Kamen obuja
spomine,
spomni Pegama se,
se smehlja in si misli
vse mine.

Ti dolina zelena
s krvjo prepojena,
oj Draga,
te vedno bom ljubil,
nikoli pozabil ne bom.

(T. Kapušin/I. Sivec)

Maj je pravi čas za vse nas mlade, za vse nas zaljubljene.
maj je čas za zmenke promenade, mesec za najlepše srečanje.

Rože najlepše zate hranim za to pomlad,
pojdi z menoj čez trate, veš, da imam te rad.
leziva v trate zlate, čujva življenja dih,
to so najlepše sanje, ki jih maj prebudi.

Maj odkriva prvi čar ljubezni, maj prebuja klic srca.
Maj je mesec za lepoto pesmi, maj je čas za pesnike sveta.

Solo:

Rože najlepše zate hranim za to pomlad,(to pomlad)
pojdi z menoj čez trate, veš, da imam te rad.

Maj je pravi čas za vse nas mlade, za vse nas zaljubljene.
Maj je čas za zmenke promenade, mesec za najlepše srečanje.
Maj odkriva prvi čar ljubezni, maj prebuja klic srca.
Maj je mesec za lepoto pesmi, maj je čas za pesnike sveta.

(B. Ipavec/J. Razlag)

Bodi zdrava domovina,
mili moj slovenski kraj!
Ti prekrasna, ti edina,
Meni zemeljski si raj!

Tuje šege, tuja ljudstva,
so prijat’li, bratje ne,
slava le, slovansko čustvo
srce moje veseli.

Primi celov, zemlja mila,
primi srce moje v dar,
da bi vedno matka bila,
nepozabljena nikdar! 

(B. Klaužar/J. Galič)

Dolga stoletja sanjal je narod slovenski,
da bi na zemlji naši bil svoj gospodar.
Vse od Prešerna časov je iskrica tlela,
a ognja daleč bil za njo pravi je žar.

Tisoč želja je križemsvet mnoge poneslo,
čez oceane šel živet Slave je sin…
Toda v dnu srca je ostal zvest domovini,
nanjo vseskozi veže ga mili spomin!

Naša Slovenija, želja izpolnjena,
danes živi, se veseli!
Naša Slovenija vsa je ozaljšana;
skupaj slavi praznik svojih ljudi!

Kdaj bomo, bratje, spet doma pesem zapeli
in si za praznik voščili, segli v roke?
Kdaj bomo dom enako vsi radi imeli,
mu podarili – brez meja – svoje srce?

Naša Slovenija, želja izpolnjena,
danes živi, se veseli!
Naša Slovenija vsa je ozaljšana;
skupaj slavi praznik svojih ljudi!

(J. Plestenjak/J. Plestenjak)

Prijatelj moj.
Si videl jutro ko gre čez polje.
Si videl sonce ko gre v morje.

Prijatelj moj.
Si videl roko ko grozdje bere.
Poglej čez trte boš videl gore.

Zemlja moja,
kjer bog mi korak je dal.
Zemlja moja,
na tebi bom zaspal. Doma.

Prijatelj moj.
Še se spomniš na vonj nedelje,
ta te vedno domov pripelje.

Prijatelj moj.
Ne pozabi besede svoje,
naj čez sto let jo dete poje.

Zemlja moja,
Kjer bog mi korak je dal.
Zemlja moja,
na tebi bom zaspal. Doma.

Zemlja moja,
kjer bog mi korak je dal.
Zemlja moja,
na tebi bom zaspal. Doma.

Zemlja moja,
na tebi bom zaspal. Doma.

(B. Henček/T. Gašperič)

V Beli krajini prijatelja imam,
ki navadno ne pije nikdar sam.
Med brezami belimi, griči kot v pravljici,
čaka na Jurija pomlad.

Metliška črnina, kraljica je vina,
hodil vedno tja sem pit,
zmeraj srečen, vedno sit.
Metliška črnina, kraljica je vina,
pojdi z mano tudi ti,
naj te ne skrbi!

Ob Kolpi lepi prijatelja imam,
ki navadno ne pije nikdar sam.
Tam pisance pišejo,
mlini še meljejo,
devojke še kolo igrajo.

Metliška črnina, kraljica je vina,
hodil vedno tja sem pit,
zmeraj srečen, vedno sit.
Metliška črnina, kraljica je vina,
pojdi z mano tudi ti,
naj te ne skrbi!

Preko Gorjancev prijatelja imam,
ki navadno ne pije nikdar sam!
V deželi, kjer srca so
zlata bolj kot zlato,
najdeš pozimi topel dom.

Metliška črnina, kraljica je vina,
hodil vedno tja sem pit,
zmeraj srečen, vedno sit.
Metliška črnina, kraljica je vina,
pojdi z mano tudi ti,
naj te ne skrbi!

(A. Soss/B. Šomen)

Prihajam kakor misel žalostna,
kot veter, ki med brinjem dozori,
in nosi me čez kraški svet nazaj.

Za hribom gozd, za gozdom morje je,
kamnita hiša čaka, čaka me,
da stečem, da odprla vrata bom
v svoj stari dom.

Ah to sem jaz v otroštvu zrel otrok,
ki je v zraščenih dlaneh
prodajal smeh in tu in tam solze
zrele za vasjo na gmajni.

Kjer sonce je postaralo ljudi
in zrahljalo je zvonik.
Kakor zgodaj oveneli cvet
vračam se brez besed.

Odprta so vsa okna v njih nebo
 gnezdi kot samotni čas,
ki z mano gre, mi zgubal je obraz.
V nič je spremenil mi sanje,

da srečna sem in me kot lanski sneg
spihal z burjo čez moj Kras.
Zdaj vračam se in sama bom prerasla Kras
in sama bom prerasla čas.

Da srečna sem in me kot lanski sneg,
spihal z burjo čez moj Kras
Zdaj vračam se in sama bom prerasla Kras
in sama bom prerasla čas.

(F. Korbar/S. Jenko)

Žalost mene premaguje,
ker zapustil bom svoj dom.
Šel bom daleč v kraje tuje,
več nazaj prišel ne bom.

Domovina, domovina,
zbogom, zbogom zadnjikrat,
bog ve k'tera bo ravnina
grob dajala mi enkrat.

Starši ostanite zdravi,
spomnite se kaj na me.
Saj na vas bo tud' v daljavi
moje mislilo srce.

Domovina, domovina,
zbogom, zbogom zadnjikrat,
bog ve k'tera bo ravnina
grob dajala mi enkrat.

Zvezd, ki ste mi bleščale,
ko sem srečen vasoval,
ve me boste spremljevale,
ko v tujini bom sam'val.

Domovina, domovina,
zbogom, zbogom zadnjikrat,
bog ve k'tera bo ravnina
grob dajala mi enkrat.

(A. Šifrer/A. Šifrer)

Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,
sok svetlobe bo popila, nova žejna noč,
ko zvonovi zapojo.

Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.

Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
ti zvonovi zapojo.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov
in zvonovi zapojo.

Vsi osamljeni ljudje so le školjke stisnjene,
ki začutiš jih šele, ko školjka sama se odpre
in zagledaš bisere.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,
sok svetlobe bo popila, nova žejna noč,
ko zvonovi zapojo. 

(T. Košmrlj/T. Košmrlj)

Čutim tvoj vroč utrip, v naročju cvetočih lip
hej, zavriskal bom na glas.
Čutim, da si v meni, dolini še zeleni
Slovenija brat in sestra sva.

Na obzorju zagledam dom, slišim domači zvon,
stara lipa ob poti še stoji.
Materi oči žarijo, vračam se na domačijo,
Slovenija brat in sestra sva.

Moja kri je kot reka, ki ne ustavi jo zapreka.
Naj še tvoj glas z nami zadoni.

Zate Slovenija, hej Slovenija,
s tabo danes je spet prekrasen dan.
Zate Slovenija rad živel bi še,
a mogel bi umreti le zate.

Na obzorju ....

(B. Ipavec/B. Ipavec)

In vendar enkrat še, srce,
veselje te je obiskalo?
Oh saj je tudi čas že bil,
da je trpljenje to nehalo.

Kako si zdravo, mlado spet,
odkar ljubezen v tebi biva.
zdaj bo živelo rado spet,
le skrbno zdravje si hraniva.

Naj potlej pride spet gorje,
vse teže bodeš ga nosilo.
Naj sreče uživaš še sladke,
srečnejše boš se počutilo.

(E. Hrovatin/N. Depangher, D. Mislej)

Kakor drhte panonske trave,
Kakor spokojno morje spi,
Kot da pozdravlja dan,
Še zate in zame,
Skupaj bova šla na sončno stran.

Kakor dišijo trte stare,
Tako mogočno lipa še stoji,
Kot da pozdravlja dan,
Še zate in zame,
Zdaj je pravi čas za prave ljudi.
Tuje je moj dom,
Tu sem doma,
Tu je del mene
Del mojega srca.
Tuje je moj dom,
Tu sem doma,
Tu je del mene
Del mojega srca,
Tu sem doma.
In zdaj prišel je dan,
Še zate in zame,
Skupaj bova šla v San Simon,

(M. Vlahovič/B. Szomi Kralj)

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Povsod sem bil čisto sam,
pot za kruhom vodi vedno drugam.
Prevozil sem tisoč cest,
videl blišč in bedo tujih mest.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Pel sem pesmi in lagal,
tuje ženske v zvezda koval.
Iskal sem dom, toda zaman,
v srcu je le tisti, ki ga poznam.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Doma rojaku stisnem roko,
in mi reče: nisi sam!
Ti si naš, mi smo tvoji,
Ne hodi več drugam.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Le tega se kupiti ne da, ker sem jaz
tukaj doma, tukaj doma......

 (J. Robežnik/M. Jesih)

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz,
strmo, uporno, gre trpki mir,
v srca se useda, neba ni nikjer.

Takrat zaihtiš, za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to še nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica,

Kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
v mislih kaj še pride, je več kot odveč,
tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš,
in najbrž si nikoli, do kraja ne prispeš.

In ihtiš, ihtiš, za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti,
vate prišla je, drobna, drobna ptica,
in ona bridko žalost vabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo, toplo, zato ker smo ljudje,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

(V.S. Avsenik/Dr.F. Souvan)

Jodl ledi diom,
sliši se pod Špikom,
Jodl ledi diom,
odmeva svet skala.

Tam gor pod Špikom je
majhna kajžica,
notri je pa deklica,
mojega srca,

In tam pod Špikom je
zame najlepši kraj,
čeprav je kajž’ca majčkena,
v njej se dobro ljubiva,
čeprav je kajž’ca stara že,
in mlado je dekle.

(G. Rijavec/I. Pirkovič)

Nismo veliki, bolj malo nas je,
vendar smo pridni in dobri ljudje,
našo deželo in ves ta naš rod,
ljubimo srčno, ne gremo od tod.

Človek kar nekaj ljubezni ima,
vsaka od njih kdaj po svoje je šla,
le domovina nikoli ne bo,
ti pomahala v bridko slovo.

V meni bije slovensko srce,
objema morje, objema gore,
ko se trobojnica dvigne nad vse,
v meni bije slovensko srce.

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,
belo, modro, rdeče za nas,
belo, modro, rdeče za nas.

(M. Ferlež/A. Nipič)

Vedno rad vračam se domov
čeprav ni ulica gradov
da vidim tistih nekaj še ljudi
ki takrat delili,  moje so skrbi
zdaj se spominjam lepih se stvari
poljane dom prelepih dni

solo:

Vsi fantje so zdaj že možje
dekleta zdavnaj matere
zazidane skrivnostne so poti
in ponos topolov zdavnaj jih več ni
namesto češnje hiša zdaj stoji
poljane dom prelepih dni

Solo:

Ko moram v daljni širni svet
ne vem če vrnil se bom spet
takrat na pragu ulice stojim
nasmejano rosne matere so oči
takrat me znova v srcu zaboli
poljane dom prelepih dni

(A. Klinar/D. Velkaverh)

Sanjam deželo, ki pravični mir pozna,
dolga je cesta, po kateri prideš tja.
Ta pot je brez konca, a vodi naprej

Premnoga življenja ugašajo ob njej.
Krste junakov zamudile so pokop,
mati zaman je položila cvetje v top,
žaluje še zemlja, oblita s krvjo,
svinčeno je morje, železno je nebo.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

Mrtvi zvonovi so bili brez zaklonišč,
zadnja svetloba bo razuma blede blišč,
a človek ne more verjeti v temo,
odprimo vsa okna in ozrimo se v nebo.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

Katedrale, mostovi, domovi, bolnišnice,
gledališča, plesišča, magistrat.
Stvari izgubljajo imena,
vse bolj kot hiše so brez vrat.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

(V. Kreslin/V. Kreslin)

Kakšno noč , pri štorkljah prespim,
Pod visečo meglo,
Tiho sam med njimi stojim,
Le noge nad vodo,

Ko pa žarek pregrize temo,
Prebudimo se iz sanj,
Močvirje novih želja,
Bo odletelo v nebo,

Namesto koga roža cveti,
Namesto koga sem jaz,
Katera koža najbolj diši,
Čigava pesem rabi moj glas,

Solo:

Če pa trava nad mojo zemljo,
A Bo premogla kak cvet,
Enim tiho kapljo v oko,
Drugim dal bo med,

Namesto koga roža cveti,
Namesto koga sem jaz,
Katera koža najbolj diši,
Čigava pesem rabi moj glas, aaaaaaa glas